Godalni orkester NOVA s solisti

Petek, 8. marec 2019, ob 19. uri
Koncertna dvorana Glasbene šole Nova Gorica

“Sledovi preteklosti”

Komorni orkester NOVA in solisti Glasbene šole Nova Gorica
Gostja: Ana Souza Leban – oboa

Program:
Antonio Vivaldi: Koncert za štiri violine, violončelo, godala in čembalo v h-molu, op. 3, št. 10, RV 580
Allegro – Largo – larghetto – adagio – largo – Allegro

Peter Warlock: Suita Capriol
Basse-danse – Pavane – Tordion – Bransles – Pieds-en-l’air –  Mattachins (ples sabelj)

Ralph Vaughan Williams: Koncert za oboo in godala v a-molu
Rondo pastorale – Minuet; musette – Finale (scherzo). Presto

Jean Markič: Čudežna dežela (praizvedba)
1. stavek – 2. stavek – 3. stavek

Glasbeno društvo NOVA ima bogato, več kot 20-letno tradicijo komorne igre, saj je bila zasedba Komornega orkestra NOVA ena od prvih večjih združb pod okriljem društva. Orkester, ki se je leta 2010 razrasel v simfonični orkester NOVA filharmonija, se je po sedmih uspešnih letih vrnil k svojim koreninam homogene komorne glasbe. Povezanost in enotnost godalne sekcije, ki so ju mladi glasbeniki zgradili skozi leta, sta ključnega pomena pri zahtevnejši igri brez dirigenta. Za ubranost orkestra z umetniškim vodenjem skrbijo članice Godalnega kvarteta NOVA: Mojca Batič, Ana Cotič, Barbara Grahor in Polona Soban. V tem programu se vodjam sekcij pridružujeta še kontrabasist
Jernej Budin in violončelistka Petra Tavčar, slednja tudi s solistično vlogo.

Ana Souza Leban je oboistka iz Tolmina, ki je po končanem študiju oboe na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Božu Rogelji odšla na izpopolnjevanje v London. Pod mentorstvom Fabiena Thouanda, Garetha Hulsa in Jane Marshall je leta 2017 diplomirala na Royal College of Music (RCM). V Londonu je redno igrala v raznih simfoničnih orkestrih ter koncertirala z Duom Souza Leban-Otaka. Trenutno deluje v Sloveniji, kjer poučuje oboo in korepetira na Glasbeni šoli Tolmin in Glasbeni šoli
Idrija. Sodeluje v različnih komornih sestavih in orkestrih tako doma kot v tujini. Bila je štipendistka RCM (Velika Britanija) in štipendistka Ministrstva za kulturo (Slovenija).

Jean Markič je študent magistrskega študija kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Janija Goloba. Je vsestranski inštrumentalist, producent in aranžer. Sodeluje pri različnih projektih glasbenika Gala Gjurina, predvsem kot pianist, vodil je že več slovenskih jazz zasedb, komponiral skladbe za glasbeno tekmovanje TEMSIG, zadnje čase pa največ ustvarja v studiu in se ukvarja z odkrivanjem ter produkcijo zvoka. Najraje piše filmsko glasbo – njegova Uvertura za simfonični orkester je bila decembra 2017 izvedena v Cankarjevem domu. Napisal je tudi skladbi za
glasbena festivala Popevka 2018 in Ema 2019, trenutno pa soustvarja avtorski projekt SaGaDuDab.

Antonio Vivaldi (1678–1741) ni bil le skladatelj, temveč tudi spreten in izkušen violinist, zato ne preseneča, da je več kot polovica njegovih koncertov napisanih za violino. Leta 1711 so kot njegov tretji opus natisnili L’estro armonico – zbirko dvanajstih koncertov za eno, dve, ali štiri solo violine. Odlikuje jih lahkotnost, virtuoznost ter harmonična bogatost. Pri koncertih za dve in štiri violine ima vidnejšo solistično vlogo tudi violončelo, kar sicer solistični koncert nekoliko bolj približa obliki concerta grossa. Tako je tudi v koncertu št. 10 v h-molu (RV 580) za štiri violine, violončelo in godala.

Peter Warlock (1894–1930) je velik del svoje ustvarjalnosti posvetil raziskovanju stare glasbe. Tako je naletel na knjigo iz 16. stoletja, v kateri je avtor Thoinot Arbeau natančno opisal značilnosti in načine takratnih plesov, vključno z melodijami. Te je skladatelj vzel kot osnovo za novo delo s sodobnimi glasbenimi prijemi. Suiti, ciklični obliki, sestavljeni iz stiliziranih plesov, je dal naslov »Capriol« – po liku pravnika v Arbeauevem originalnem, dialogično napisanem delu. Basse danse je živahen ples, pri katerem so z nogami podrsovali po tleh. Pavane je bolj svečan ples. Tordion izhaja iz predlogov melodij za basse danse, skladatelj pa ga je pospešil in se poigral z izginjajočimi repeticijami. Bransle je hiter ljudski ples, ki je svoje mesto našel tudi na dvorih in se divje stopnjuje do neugnane radosti. To pomiri Pieds-en-l’air, ki ni ime plesa, ampak je poimenovanje načina plesanja – kot da bi plesali po zraku in se sploh ne dotaknili tal. Mattachins – ples s sabljami – je udaren ples namišljenega bojevanja, v katerem lahko v disonancah zaslišimo treskanje sablje ob sabljo.

Ralph Vaughan Williams (1872–1958), eden največjih britanskih skladateljev, je verjel, da mora biti možnost ustvarjanja glasbe dana vsakemu. Veliko svojih del je zato napisal za amaterske in študentske glasbenike. Koncert za oboo je posvetil oboistu Leonu Goossenu, ki je s svojimi inovativnimi pristopi vplival na razvoj tehnike igranja in koncert kot prvi tudi izvedel. Tematika tristavčnega koncerta je izrazito pastoralna, polna barv, harmonije, modusov in pentatonike, miselni odmik na umirjeno angleško podeželje v turbulentnih časih leta 1944. Rondo Pastorale presune s svojo elegičnostjo, katere občutje se ohrani tudi v poskočnejši temi. Minuet in musette v osnovnih ritmičnih značilnostih odražata istoimenska plesa iz 18. stoletja, a prenovljena v skladateljevem
slogu. Musette se ob tem dvopomensko nanaša še na starejše sorodnike današnje oboe, vrsto dud, ki so ples spremljale z bordunskimi toni, kot to v tem delu koncerta počne solistka. Finalni scherzo daje godalom najzahtevnejšo preizkušnjo s hitrimi odgovori na oboino virtuoznost, ohranjajoč šaljivo lahkotnost, ki pripelje v zamišljen nostalgični del, poln spominov na že slišane melodije in doživete trenutke.

„Čudežna dežela je prostor, v katerega stopimo z zaprtimi očmi. V njej se vsakemu zgodi svoja zgodba, izriše drugačna slika in odvrti svojevrsten film. Vsak si čudežno deželo predstavlja po svoje – skladba namreč lahko odpre veliko vprašanj, na katera pa pušča še več odgovorov. Na eni strani se srečamo z drobno, neprestano menjajočo se ritmiko, ki poslušalcu ne pusti dihati, na drugi pa izstopa spevna melodija, ki kontrastno umiri akcijske trenutke. Skladba namiguje na različne možne svetove in pričara nasprotujoče momente lastne čudežne dežele. Zgodba je vsakič drugačna in najbolje se je prepustiti toku, da nas odnese in nam pričara svoj notranji svet. Glasba govori sama zase.“ – Jean Markič, 2019

(Skupno 442 obiskov, današnjih obiskov 1)