Pa ni bila samo glasba Sergeja Prokofjeva tista, ki nam jo je mlada ajdovska pianistka ponudila v poslušanje v Coroninijevem dvorcu v Šempetru pri Gorici na koncertu v ciklu Zvoki mladosti. Po željah Zveze Glasbene mladine Slovenije, ki je koncert posredovala, je v program vključila tudi eno skladbo slovenskega skladatelja. Izbrala je Vilka Ukmarja.

Fotografije: Mateja Pelikan

Meta Fajdiga je pokazala, da ji je glasba Sergeja Prokofjeva blizu. V številnih miniaturah iz niza Sarkazmi, op. 7, in Mimobežnosti, op. 22, je misli nizala z veliko mero domiselnosti. Pri tem je ustvarjalnosti pustila prosto pot in se polno izrazila. Glasbo Prokofjeva je odigrala energično, saj jo okarakterizirajo izjemna silovitost, samozavest in neukrotljiva volja, kar je pianistka s pravo mero izrazila. Istočasno pa je lahko ustvarila božajočo zvočno rafinirano poetičnost in liričnost. Zlasti pa je njen izreden smisel za ironijo obarval glasbo Prokofjeva s pričakovanimi odtenki sarkazma. Med glasbo Prokofjeva je za spevnejše trenutke romantičnega razpoloženja zazvenela Sonata v c-molu Josepha Haydna, ki je bila pravi kontrast perkusivnemu zvoku Prokofjeva. Pianistka je v njegovo glasbo vdahnila veliko lahkotne elegantnosti in mehko niansirala melodiko. Za konec pa je zaigrala Ekspresije Vilka Ukmarja. Zopet je v polnosti izrazila svoj notranji svet.  Premišljeno se je poglabljala v drobne prizore občutij in jih razgrnila na široko. Začutiti je bilo njen neusahljiv vir zamisli, ki so vsakemu stavku dale svoj značaj, barvo, zgodbo in poudarile poanto.